Preskoči na vsebino

nalagam novice...

Cvetna nedelja

Na cvetno nedeljo, 24. marca, se katoliška Cerkev spominja Jezusovega prihoda v Jeruzalem. 

Cvetna nedelja – začetek velikega tedna. S cvetno nedeljo, zadnjo postno nedeljo, se liturgično začenja veliki teden, imenovan tudi „sveti teden“, ki spominja na Jezusovo trpljenje in vodi vernike do velike noči. Liturgija cvetne nedelje vsebuje dva vidika: na eni strani prihod Jezusa v Jeruzalem, kjer ga pozdravljajo številni ljudje s palmovimi vejami, na drugi strani pa spominja na trpljenje in umiranje Jezusa Kristusa. Zaradi tega so že zgodaj v lateranski baziliki v Rimu, škofovi cerkvi papeža, uprizorili pasijon (lat. passio = trpljenje), zgodbo o Jezusovem trpljenju.
Raznolike tradicije. V praznovanje cvetne nedelje se zlivajo raznolike tradicije. Tako so v procesijo cvetne nedelje, ki se je odvijala že leta 400 od Oljske gore do mesta Jeruzalem, vpleteni elementi, k izvirajo iz tretjega velikega judovskega romarskega praznika (sukkoth). Že od srede 8. stoletja je dokazan blagoslov palmovih vej. Procesija na cvetno nedeljo je bila sprva znana v Konstantinoplu, nato pri Galijcih in v 11./12. stoletju tudi v Rimu.
Prvotne veje so bile palmove in oljčne veje. Palma je od antike znak življenja, upanja, zmage in je pridevek krščanskih mučenikov, medtem ko so oljčne vejice simbol miru. Namesto palmovih in oljčnih vej pri nas uporabljamo cvetoče veje kot npr. pušpan, smreko, brin ali vrbo, mačice. Butare oz. prajtlji se razlikujejo po regijah. V nekaterih pokrajinah veje zvežejo v šopek, v drugih krajih jih pritrdijo na palice. Ponekod vpletejo še jabolka in pomaranče, drugod pa tudi preste, jajca in pisane trakove.
Na podeželju je ohranjen običaj, da blagoslovljene veje nesejo trikrat okoli hiše, da bi bila varna pred strelo, požarom, boleznijo in nesrečo, ali pa blagoslovljene veje v upanju na dobro letino vtaknejo v zemljo. Razširjen je tudi običaj, da posamezne vejice pritrdijo v hiši v bogkov kot ali na hišna vrata.

V Katoliški cerkvi 2. aprila 2023 obhajamo 6. nedeljo v postnem času ali cvetno nedeljo. S cvetno nedeljo se začne neposredna priprava na Veliko noč, ki je največji krščanski praznik.

Cvetna (oljčna) nedelja ali nedelja Gospodovega trpljenja je prvi dan velikega tedna, ko bogoslužno dogajanje predstavlja Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Obredi cvetne nedelje, zlasti procesija z zelenjem in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju (pasijon), izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske Cerkve, ki so poznane in opisane že v 4. stoletju. Tradicija blagoslavljanja zelenja se je začela pojavljati v 7. stoletju. Po vzorcu jeruzalemskega bogoslužja so urejeni tudi sedanji obredi, ki so bili prenovljeni med t. i. liturgičnim gibanjem v letih 1951–1955, dokončno obliko pa so dobili po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965).

Cvetna nedelja je vsebinsko povezana z velikim petkom, ko se spominjamo Gospodovega trpljenja in smrti na križu, na oba dneva pa pri bogoslužju prebiramo odlomke o Jezusovem trpljenju in smrti.

Posebnost maše na cvetno nedeljo je začetek obreda z blagoslovom zelenja pred cerkvijo, ki ga v procesiji med petjem slavilnih pesmi odnesejo v cerkev. Zelenje (oljčne vejice in različne vrste butar) verniki zbirajo in povezujejo po posebnih krajevnih navadah ter blagoslovljenega odnesejo domov. V ospredju bogoslužja cvetne nedelje ni blagoslov zelenja, temveč procesija v čast Kristusu Kralju.

Med mašo poteka slovesno branje ali petje pasijona iz enega od prvih treh evangelijev, ki poročajo o zaroti proti Jezusu, zadnji večerji z učenci, Jezusovem trpljenju v vrtu Getsemani, sodnem procesu, obsodbi na smrt, smrti na križu ter o pokopu v grob.[1] Duhovnik in drugi bogoslužni sodelavci oblečejo rdeča bogoslužna oblačila, ki simbolizirajo trpljenje in pasijon.

*******************************************************************************

Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu ter o njegovi velikonočni zmagi življenja nad smrtjo. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt 4,1–11Mr 1,12–13 in Lk 4,1–13).

Pomenljiv vidik posta je poglobitev osebne povezanosti z Bogom, sredstva za doseganje tega cilja pa so poleg molitve in prejemanja zakramentov sprave in evharistije tudi odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi. Postni čas duhovnost krsta izpostavlja kot razsežnost sprave med Bogom in človekom.

Strogi post – ko naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega – je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.

*****************************************

Pepelnica – začetek postnega časa

Na pepelnico, ki jo letos obhajamo 2. marca, pričenjamo postni čas. FOTO: Tatjana Splichal

Čas štiridesetdnevnega posta traja od pepelnične srede do začetka večerne maše velikega četrtka. Na pepelnično sredo, ki povsod velja za dan strogega posta, je ob začetku postnega časa obred pepeljenja.

Posipanje s pepelom v znamenje kesanja in žalosti so poznali že Izraelci v stari zavezi. Ta obred se je ohranil vse do današnjih dni. 

Na pepelnično sredo se obred pepeljenja opravlja po vseh cerkvah. Duhovnik verniku na glavo v obliki križa posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja pripravljenost vernikov za spreobrnjenje in poboljšanje življenja. Pri tem izgovarja besede »Spreobrni se in veruj evangeliju!« Ali pa: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!«

Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi. V tem času pri svetih mašah tudi ne pojemo aleluje.

»Spreobrni se in veruj evangeliju!« FOTO: Tatjana Splichal

Post, križev pot in sveta spoved 

Post ni le premagovanje v jedi, ampak tudi izogibanje neprimernemu govorjenju in slabim navadam, prav pa je, da vključuje še odpoved dobrinam, ki jih namenimo tistim, ki so v stiski. Verniki se držimo posta vseh štirideset postnih dni, še posebej pa nam je kot strogi post zapovedan na pepelnico in na veliki petek.

Se postiš? No, potem pa nahrani lačne, daj piti žejnim, obišči bolne, ne pozabi zapornikov, usmili se mučenih, potolaži žalujoče in solzne, bodi usmiljen, ponižen, prijazen, miren, potrpežljiv, sočuten, odpuščajoč, spoštljiv, resnicoljuben in pobožen, tako da bo Gospod lahko sprejel tvoj post in ti v polnosti naklonil sadove pokore. Post za telo je hrana za dušo. (sv. Janez Krizostom)

V ljudski pobožnosti so se v preteklosti razvile pobožnosti križevega pota (ob postnih petkih), molitev žalostnega dela rožnega venca, obešanje posebnega postnega prta in podobno, poleg teh zunanjih znamenj pa je Cerkev zelo poudarja tudi prejem odpuščanja pri zakramentalni spovedi.

 Pomen postnega časa 

Pepel je znamenje minljivosti, smrti in človekove krhkosti, saj se človek po smrti spremeni »v prah in pepel«. Zato pepljenje spremljajo duhovnikove besede: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve, zavedanja svoje majhnosti pred Vsemogočnim. 

V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Obred pepeljenja in ves postni čas nas hkrati spominja, da bomo na koncu našega življenja s seboj odnesli samo tisto, kar smo storili za Boga in za svojega bližnjega.

Post očisti dušo, dvigne duha, podvrže meso duhu, naredi srce skesano in ponižno, razpiha oblake poželjivosti, pogasi ogenj strasti in prižge pravi plamen ljubezni. (sv. Avguštin)

Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti: Matej, Marko in Luka.

Zadnji dve leti smo postni čas preživljali v znamenju epidemije koronavirusa, letošnji post bo v znamenju nove nadloge: vojne. »Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod!« starodavni vzklik, s katerim se verniki obračamo k Bogu, da bi odvrnil od nas te strahote. Zato je prav, da v postnem času več časa posvetimo molitvi, pogovoru z Bogom, saj nam Jezus zagotavlja, da molitev ne bo zaman in naj se je ne naveličamo.

************************************************

JEZUSOVO DAROVANJE (SVEČNICA)

God: 2. februar 

Pvotno ime današnjega praznika je bilo Marijino očiščevanje. Po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako ‘očistiti’. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ne bi obvezoval. Vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi tukaj pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila je Božjo postavo.
Jezusovo-darovanjeEvangelist Luka v poročilu o njenem obisku v jeruzalemskem templju omenja srečanje s starčkom Simeonom. Ta je v videnju spoznal, kdo je Dete, ki ga pestuje ta mlada žena. Pristopil je, ga vzel v naročje in spregovoril sloviti preroški spev: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov; luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.«
Spomin na ta dogodek je prva Cerkev v Jeruzalemu obhajala že ob koncu 4. stoletja. Praznovanje je bilo zelo slovesno: obsegalo je procesijo, pridigo in mašo, sprva pa še ni imelo posebnega imena. Ko se je praznovanje širilo, je dobilo ime ‘srečanje’ – po srečanju s starčkom Simeonom in Ano v jeruzalemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval “luč v razsvetljenje poganov”. Na te besede starčka Simeona se naslanja starodavni bogoslužni obred blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča že znamenita romarica Silvija v svojem znanem spisu s konca 4. stoletja, ki se nanaša na Jeruzalem. Za Rim imamo poročilo o tem obredu in o procesiji iz ene cerkve v drugo iz časa papeža Sergija L, ki je vodil Cerkev v letih od 687 do 692.

  • Na besede starčka Simeona “... luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva” se naslanja starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč in naše ime praznika – svečnica.

Pomen tega obreda je jedrnato izražen v tretji prošnji blagoslova sveč: »Gospod Jezus Kristus, prava luč, ki razsvetljuješ vsakega človeka, ki pride na ta svet – kakor te luči, z vidnim ognjem prižgane, preganjajo nočne temine, tako naj bodo tudi naša srca razsvetljena z nevidnim ognjem, to je, z lučjo Sv. Duha, in brez sleherne grešne slepote, da bomo mogli gledati z očiščenim duhovnim očesom, kar ti je všeč in našemu zveličanju v korist, ter da bomo tako po temnih nevarnostih tega sveta zaslužili priti k neminljivi svetlobi.«
Po tem obredu blagoslavljanja sveč nam “je praznik znan kot svečnica, praznik sveč, praznik luči. Hrepenenje po svetlobi je med prvobitnimi značilnostmi človeške narave,” piše slovenski etnograf dr. Niko Kuret. Cerkev, ki je uvedla na ta dan blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkven obred: v njem je ‘luč’ prispodoba Mesija, ki ‘razsvetljuje človeštvo’, mu razodeva smisel sveta in življenja.

***********************************************

Praznik spreobrnitve apostola Pavla

Upodobitev sv. Pavla pred baziliko sv. Petra v Rimu - Foto: Tatjana Splichal / Družina Upodobitev sv. Pavla pred baziliko sv. Petra v Rimu - Foto: Tatjana Splichal / Družina

V Katoliški cerkvi 25. januarja praznujemo god spreobrnitve apostola Pavla.

Apostol Pavel je bil najprej poznan po tem, da je preganjal prve kristjane, po videnju pred Damaskom pa je iz preganjalca Kristusa postal apostol, o čemer poročajo štirje svetopisemski odlomki: Apostolska dela 9,1–19,[2] Apostolska dela 22,1–21,[3] Apostolska dela 26,6–16[4] in Pismo Galačanom 1,11–24.[5] Po spreobrnjenju in daljši notranji in zunanji pripravi na osebno poslanstvo je evangelij ponesel poganskim ljudstvom po skorajda vsem tedaj znanem svetu. Znan je tudi po 14-ih pismih,[6] ki so namenjena različnim cerkvenim skupnostim in so sestavni del Svetega pisma Nove zaveze. Pavel je umrl mučeniške smrti v Rimu. V cerkvenem bogoslužnem koledarju poleg Pavlovega godovnega dneva (29. junija, ko obhajamo god prvakov apostolov Petra in Pavla) v bogoslužju obhajamo tudi spomin na njegovo spreobrnitev (25. januarja).

V Katoliški cerkvi je od 28. junija 2008 do 29. junija 2009 potekalo leto apostola Pavla. V spomin na 2.000-letnico njegovega rojstva je papež Benedikt XVI. leta 2007 napovedal Pavlovo leto,[1] na predvečer svetih apostolov Petra in Pavla 2008 pa ga je tudi slovesno odprl. Pavlovo leto so posebej slovesno praznovali v deželah in krajih, ki jih je apostol zaznamoval s svojim življenjem in delovanjem: v deželah, ki jih je prehodil, in v krajih, v katerih je oznanjal Kristusa, v kraju, kjer se je rodil kot Jud (Tarz), in v kraju, kjer je kot kristjan umrl mučeniške smrti (Rim). Posebej se ga spominjajo v škofijah, ki nosijo njegovo ime, in v različnih ustanovah in družbah, ki ga imajo za vzornika in priprošnjika.

************************************************

Irenej Friderik Baraga – škof in misijonar

Irenej Friderik Baraga - škof in misijonarŠkof Irenej Friderik Baraga se je rodil 29. junija 1797. V Mali vasi je preživel prvi dve leti svojega življenja, nato pa je nadaljnja zgodnja leta skupaj z rodnima sestrama živel v trebanjskem gradu. Študiral je na Dunaju, kjer se je srečal z duhovnikom Klemenom Dvoržakom, ki je »kriv« za to, da se je Baraga po končanem študiju prava vpisal v bogoslovje.
Leta 1821 stopil v ljubljansko semenišče in bil leta 1823 posvečen v duhovnika. Pastoralno delo je opravljal v Metliki, kjer je dokončal molitvenik Dušna paša, ki je do leta 1905 izšel v približno 120.000 izvodih.
Po predhodnih pripravah je 18. januarja 1831 prispel v Cincinnati kot misijonar. Dne 1. novembra 1853 je bil v Cincinnatiju posvečen v škofa, 18. januarja 1868 pa je umrl v duhu svetosti.
Vir
Fran Jaklič o Frideriku Baragi

FRIDERIK IRENEJ BARAGA se je rodil 29. junija 1797 v Mali vasi pri Dobrniču. Že čez dve leti se je družina preselila v trebanjski grad, kjer je Baraga ostal do devetega leta, nato pa je odšel v osnovno šolo v Ljubljano. Z odličnim uspehom se je leta 1809 vpisal v srednjo šolo, šolanje pa je prekinilo vojskovanje med Francozi in Avstrijci; z izobraževanjem je nadaljeval v nižji srednji šoli, v kateri je bil tedaj ravnatelj Valentin Vodnik. Pri enajstih letih je Frideriku umrla mati, pri petnajstih pa oče. Skupaj s sestrama Amalijo in Antonijo se je preselil v Ljubljano k družini pravnika in profesorja dr. Jurija Dolinarja. Leta 1816 je z odličnim uspehom zaključil višjo gimnazijo ter odšel študirat pravo na Dunaj.

Friderik BaragaPo končanem študiju je leta 1821 brez pomislekov, najbrž pod vplivom dela patra Hofbauerja, vstopil v ljubljansko bogoslovje, ki ga je uspešno zaključil tri leta kasneje, ko je prevzel mesto kaplana v Šmartnem pri Kranju. Tu je zaslovel kot pridigar, zaradi osebne skromnosti in pomoči ubogim pa si je pridobil široko zaupanje ljudi. Konec maja 1828 je bil premeščen v Metliko, kjer je zasedel mesto tretjega kaplana. Nekorektnost sodelavcev ga je tudi tu zelo prizadela, zato je ob spoznanju, da je svet med Alpami in Kolpo zanj premajhen, zaprosil za odpustnico iz ljubljanske škofije.

Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je prisluhnil Baragovemu notranjemu klicu in mu dovolil odhod v misijone. Na silvestrovo 1830 se je Baraga končno izkrcal v New Yorku. Pot ga je najprej vodila v Cincinnati, od tam pa je nadaljeval potovanje proti vzhodni obali Michiganskega jezera. Prva postaja je bil misijon Abre Croche na ozemlju Indijancev iz plemena Otava. Tu je ostal poldrugo leto. Indijanci so ga lepo sprejeli, prav tako pa je tudi on imel primeren občutek za komuniciranje z njimi. Leta 1832 je uspel objaviti prvi otavski molitvenik. Jeseni 1833 se je Baraga preselil v misijon ob reki Grand River. Tu je zgradil novo cerkev, ki jo je v notranjosti krasilo šest slik Matevža Langusa. Delo v misijonu je potekalo v napetem ozračju neprestanega boja s preprodajalci kož, ki so Indijance zalagali z alkoholom. Čez dve leti je odpotoval v misijon La Pointe na južni obali Gornjega jezera. Med Indijanci plemena Očipve je bil prijazno sprejet, tudi zaradi znanja otavskega jezika.

Baraga se je z vso vnemo lotil misijonarskega poslanstva. Pozimi 1835-36 je napisal kar pet knjig in med njimi tudi eno v slovenščini z naslovom Premišljevanje štirih poslednjih reči. Še posebej pa je zanimiva knjiga, ki jo je prvotno napisal v nemščini, namreč o življenju Indijancev. Knjiga prinaša med drugim še danes zelo popularno zgodbo o Indijanki Pocahontas, ki je rešila življenje na smrt obsojenemu belcu Jamesu Smithu.

Z namenom, da za misijone pridobi prepotrebna finančna sredstva in nove misijonarje, se je Baraga jeseni 1836 odpravil v Evropo, kjer se je dlje časa zadržal v Parizu, v Rimu se je ustavil na avdienci pri papežu Gregorju XVI., sredi aprila 1837 pa je pri nedeljski maši v ljubljanski stolnici spregovoril o misijonarskem delu med Indijanci. Na povratku ga je spremljala sestra Antonija, zadovoljen pa je bil tudi s finančno podporo, ki si jo je pridobil na stari celini. Maja 1843 se je preselil v L’ Anse na sredi južne obale Gornjega jezera. Tu je ostal do leta 1853, ko je bil 1. novembra v cincinatski stolnici posvečen za škofa. Pod škofovskim geslom »Eno je potrebno« je njegov duh zavladal nad obsežnim ozemljem obrežij Gornjega, Michiganskega in Huronskega jezera. Dva tedna pozneje se je ponovno odpravil v Evropo, da bi pridobil novih sodelavcev in sredstva za delovanje škofije. S pomočjo duhovnikov, ki so se mu pridružili iz Evrope, je nadaljeval misijonsko delo med Indijanci in belimi naseljenci v novonastalih rudarskih središčih.

Utrudljivo delo in nenehna potovanja so načenjala Baragovo zdravje. Oktobra 1866 ga je na cerkvenem zboru v Baltimoru zadela kap, od katere si je delno opomogel, toda zdravje se mu je vidno slabšalo. Friderik Irenej Baraga je umrl ponoči 19. januarja 1868. »Velika črna halja« ali Mekatewikwanaie, kot so Očipvejci klicali Barago, je za vedno odvihrala preko zasneženih poljan do skrivnostnega cilja v kraljestvu božjega …
Vir

Štefana Rutarja zbirka o Frideriku Baragi

*************************************************************

Praznik Gospodovega razglašenja

 6.1.2024

Sv. trije kralji Sv. trije kralji

Praznik Gospodovega razglašenja (epifanije) ali praznik sv. treh kraljev v Katoliški Cerkvi praznujemo 6. januarja.

Praznik Gospodovega razglašenja se v zahodni tradiciji imenuje tudi praznik sv. treh kraljev, s čimer je izraženo vsebinsko dopolnjevanje. Trije kralji (trije modri) podajajo bolj nazorno in živo predstavo o častilcih iz poganskih krajev, ki so prišli pozdravit in molit novorojenega Odrešenika.

Praznik so poleg 25. decembra (božič, praznik Jezusovega rojstva) uvedli na začetku četrtega stoletja in sicer najprej na Vzhodu in nato še na Zahodu. Z besedo epifanija so začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega (Vzhoda), saj pomeni prikazanje oz. razglašenje. Obisk modrih je opisan v Matejevem evangeliju (prim. Mt 2,1–12). Pisec omenjenega evangelija ne navaja števila oseb, pač pa pravi, da so prinesli trojen dar: zlato, kadilo ter miro in od tod tudi sklep, da so bili darovalci trije. Njihova imena v evangeliju niso zapisana, v različnih inačicah pa so znana iz treh legend. Imena iz zadnje so se razširila na Zahodu in se glasijo: Gašper, Miha in Boltežar.

Jezus se je najprej razodel pastirjem, nato pa kljub svojemu uboštvu in nebogljenosti tudi trem zastopnikom poganskih narodov. Modri so namreč že v prvi Cerkvi veljali za predstavnike poganskega sveta, saj so bili v njih na nek način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje. To pomeni tudi začetek misijonskega poslanstva Cerkve. Modre je po izročilu in svetopisemskem besedilu vodila zvezda, ki jih je privedla k Jezusu. Jezusa so molili in ga priznali za mesijanskega kralja ter ga »razglasili« med svojimi rojaki.

Večer pred praznikom je po izročilu tretji sveti večer (prvi je pred božičem, drugi pa na silvestrovo pred novim letom), zato je na Slovenskem v navadi kropljenje z blagoslovljeno vodo in kajenje s kadilom po vseh prostorih hiše, na vhodna vrata pa se napiše začetnice imen treh kraljev z letnico novega leta: 20 + G + M + B + ... .

********************************

Božič – praznik Jezusovega rojstva

 25.12.2023  

Na božični dan, 25. decembra, v Katoliški cerkvi praznujemo rojstvo Jezusa Kristusa. Vsebina praznika je povezana s skrivnostjo Božjega učlovečenja. Z Jezusovim prihodom v zgodovino se je Bog dokončno in nepreklicno zavzel za svet in za človeka.[1]

Kako praznovati sveti večer

Natančen datum Jezusovega rojstva ni znan, čeprav je njegovo rojstvo zgodovinsko dejstvo. Po tem dogodku od 6. stoletja naprej štejemo tudi človeško zgodovino. Papež Julij I. (337–352) je za datum Jezusovega rojstva določil 25. december. Čas zimskega solsticija je bil že v predkrščanskih časih obdobje praznovanja in festivalov. Cerkev se je temu prilagodila in obdobju okoli solsticija, ko se dnevi začenjajo daljšati, dala novo vsebino. Ob prihodu nove luči v naravo kristjani praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Kakor koli natančen datum Jezusovega rojstva za krščanske veroizpovedi danes ni več bistvenega pomena, pač pa je glavna njegova vsebina: Božji Sin se je učlovečil in prišel na svet, da bi človeštvo odrešil njegovih grehov.

V Cerkvi so za božič že zgodaj vpeljali navado trikratnega obhajanja maše (opolnoči, ob zori in podnevi), kakršne nima noben drug praznik. Cerkev še danes ob božiču opravlja trikratno evharistično slavje – vsak duhovnik sme izjemoma opraviti tri maše. Pri polnočni maši je največji poudarek na Jezusovemu rojstvu v hlevu[2] in hvalnici angelov, pri zorni ali pastirski maši se pripoved nadaljuje s pastirji, ki so obiskali Jezusa,[3] s čimer se pripoved o rojstvu konča. Dnevna maša je vsebinsko najgloblja, saj je središčni odlomek iz Svetega pisma vzet iz začetka Janezovega evangelija.[4]

»Ko Bog v polnosti časov pošlje svojega edinega Sina in Duha ljubezni, razodene svojo najglobljo notranjo skrivnost. Bog sam je večno izmenjavanje ljubezni: Oče, Sin in Sveti Duh; in namenil nam je deležnost pri tem večnem izmenjavanju« (Katekizem Katoliške Cerkve 221). V liku Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, najdemo razlago Boga Očeta, ki nam je razumljiva šele po delovanju Svetega Duha, ki je izlit v našo notranjost.[5]

Z Jezusovim rojstvom Bog postane del zgodovine človeštva. Leto njegovega rojstva deli zgodovino na dvoje: pred in po Kristusu. S trenutkom, ko se je Božji Sin učlovečil, se je svet spremenil. Prišla je Luč, da bi premagala moralno noč človeštva, prišlo je Življenje, da bi se zoperstavilo »kulturi smrti«, prišla je Pot, da bi pokazala, ljudem, ki tavajo v tej »dolini solz«, smer, ki pelje v Nebesa.

Praznik Jezusovega rojstva je za vsakega kristjana priložnost, da se odpre in dovoli, da se Bog rodi v njegovem srcu ter tako utrdi in poglobi svojo vero.

Jaslice
Ne vemo natančno, kdaj so začeli postavljati jaslice po cerkvah in hišah, eno je gotovo, da imajo izvor v božični skrivnosti in da so se nam zdaj tako priljubile, da brez njih ni božiča. So živa predstavitev božične skrivnosti in naš izraz pojmovanja te skrivnosti. Nekateri trdijo, da so jih poznali že v 4. stoletju, vsaj v Betlehemu, sv. Frančišek Asiški pa jih je leta 1223 postavil v gozdu pri kraju Greccio v Umbriji. 

Podobe Jezusa, Marije in Jožefa nam brez besed pripovedujejo o Božji ljubezni do nas, pa tudi o ljubezni, ki vlada v sveti Družini.

Pesem Sveta noč
Pesem Sveta noč je nastala za božič leta 1818 v Oberndorfu pri Salzburgu. Župnikov pomočnik Josef Mohr je napisal besedilo, učitelj Franc Ksaver Gruber, cerkovnik in organist v Oberndorfu, pa ga je uglasbil. Na sam sveti večer 1818 je Mohr prinesel Gruberju besedilo s prošnjo, naj ga uglasbi za dva solo glasova in zbor ter pripiše še spremljavo za kitaro. Gruber je to takoj naredil in pesem so peli že pri tisti polnočnici. Sčasoma se je razširila po svetu in postala najbolj znana in najbolj priljubljena božična pesem, brez katere si ne moremo predstavljati božiča.

Božični čas
Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do nedelje Jezusovega krsta. V središču božičnega časa je božič - praznik Gospodovega rojstva. Praznik nas vsako leto znova spominja, da nas Bog tako ljubi, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Jn 3,17).

Druga božja oseba sprejme po Mariji našo človeško naravo in postane pravi človek. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli Božje življenje. Praznik Gospodovega rojstva - božič, je vedno sodoben, saj je praznik vseh trenutkov našega življenja, ker se more vsak čas izvršiti božja zamenjava. Vsak dan, vsak trenutek nam Bog daje Kristusa, mi pa se moramo po Kristusu darovati Bogu. Božični čas je kratek, a zelo bogat.

Praznik Gospodovega rojstva ima osmino, ki se konča s praznikom Marije, svete Božje Matere. Med osmino je nedelja svete Družine. Drugi zelo pomemben praznik božičnega časa je Gospodovo razglašenje (6. januar). Pri njem gre za razodetje Jezusovega božanstva. Najprej modrim, za tem ob krstu v reki Jordan, nato pa še na svatbi v Kani Galilejski. S praznikom Jezusovega krsta, v nedeljo po Gospodovem razglašenju se konča praznovanje njegovega skritega življenja in začenja spomin javnega oznanjevanja in navzočnosti Božjega kraljestva.